3.Del

"Janez, zbudi se!" mu je počasi prodrlo do zavesti.
"Kaj pa je?" se je dvignilin zagledal ženo Ivanko, ki ga je klicala pri vratih.
"kaj neki, pol sedmih je ura, menda greš v službo, kajne?"
Omahnil je nazaj na blazinoin začel zbirati raztepeno zavest. Zunaj je sijalo jutranje sonce, ptiči so se že veselo drli, iz kuhinje je slišal glasove svojih hčera, njemu se je pa še dokaj vrtelo v glavi.
"Madonca, kaj mi je bilo tega treba", je pomislil, "saj res danes je četrtek, ob osmih moram biti v pisarni." Počasi je začel zbirati drobce prejšnjega večera. Spomnil se je , da je zavil v gostilno Pod kostanji, da bi tam popil kakšno pivo, da je srečal starca, ki ni bil pravi starec, ki je nekaj praznoval in se sploh čudno obnašal. "Kaj ga niso vrgli ven?" je pomislil, ko ga je iz premišljanja vrgla Ivanka.
"Pohiti, saj veš, kakšna gneča je na cestah", je bila sitna, "pomagaj mi obleči otroke."
Odtaval je v kopalnico, stopil pod tuš in zbiral raztresen spomin.
"Menda je bil iz Nemčije, kaj neki je proslavljal, menda nek rojstni dan, kot da bi nekaj grozil, samo kaj, nekaj je bilo v zvezi s Stranko, le kaj bi to lahko bilo, menda ni eden od komunistov, zakaj so ga že vrgli ven", se ni mogel spomniti, medtem ko je hladen tuš že učinkoval in so se mu misli začele počasi bistriti. Odtaval je v kuhinjo in si natočil kavo, ter se usedel.
"Kaj sediš, vidiš, da se že mudi, pojdi pogledt, če se je Stanka že oblekla in Tina pripravila torbo, jaz se moram še urediti", ga je nadrla Ivanka.
"Samo kavo še popijem, počakaj malo."ji je odgovoril.
"Drugič prej vstani"mu je odvrnila.
Odšelje v otroško sobo pogledat hčerki, ki sta bili ravno na tem, da se skregata, katera bo oblekla neko majico.
"Dajta mir!" ju je nadrl "pohitita, morali bi že oditi."
"Ne grem v vrtec!" je zatečnarila mlajša, "bolana sem, poglej kako smrkam" je poizkusila, vendar ji ni uspelo, saj je bila povsem zdrava.
Odšel je v kuhinjo, popil kavo in dejal "Gremo!"
"Jaz bom šla v šolo sama, zmenjena sem z Mojco." je dejala starejša.
"Ne grem v vrtec, k zdravniku moram" je nadaljevala mlajša, "bolana sem, vzgojiteljica je dejala, da ne smemo hoditi bolani v vrtec, mami, greva k zdravniku!" se ni dala Ivanka, jo prijela in odnesla po stopnicah.
Ko so stopili iz bloka, so se srečali z zgodnje pomladanskim jutrom. Sonce je že dodobra premagalo zimsko temo, bilo je svetlo, ni bilo mraz, pač pa zelo sveže pomladansko jutro. Na cesti je bilo že precej prometa, avtomobili so vozili otroke in odrasle v šolo, vrtce in službe. Vsem se je mudilo, čutiti je bilo jutranjo mrzlico, ko vsi živčni nekam hitijo in možnost jutranjega trka nenehno visi v zraku. Tudi Janez se je vključil v ta vrvež in odpeljal proti vrtcu, kjer je bila že precejšnja gneča. Umaknil je avto na rob ceste, Ivanka pa je odnesla otepajočo se Stanko v vrtec.
Pogledal je na uro in pomislil: "Madonca, menda ne bom spet pozen, lahko da me bo Predsednik zjutraj klical, že zadnjič me je čakal, danes ne smem zamuditi." Nestrpno je pogledoval na uro, v tem je prišla Ivanka, tako da je lahko odpeljal.
"Samo da ne bo kakšne gužve na cesti " si je mislil in vprašal Ivanko, če bo šla lahko od parkirne hiše peš v službo.
"Seveda", mu je odvrnila in se zatopila v razmišljanje o bogve čem, medtem ko sta se vozila po stranskih ulicah predmestja in prišla do Dunajske.
"Kaj trobiš, meni se tudi mudi v službo!" je bolj zase rekel Janez in v vzratnem ogledalu pogledal zanji vozečega, divje gestikulirajočega voznika, ki ga je pravkar izsilil.
Po Dunajski se je s polževo vožnjo v drugi prestavi pomikala kolona avtomobilov proti središču mesta pred vsakim semaforjem
se je ustavila, da so vozniki lahko zabasali križišča.
"Samo, da pri obvoznici ne bo gužve" si je mislil, "do zdaj gre vse kot ponavadi, če ne bo kakšne nesreče, bom morda pravočasno v službi. Pazi butec!" se je zadrl na voznika, ki je zapeljal predenj, tako da je moral pošteno stopiti na zavoro. A misliš, da si sam na cesti?" se je jezil in se jezno tolkel po čelu, ter se ustavil pred semaforjem pri Smeltu, vendar so relativno hitro prišli mimo, nato pa v običajnem ritmu peljali proti centru, kjer je zavil levo proti postaji in desno na Miklošičevo, ter potem v garažno hišo, kjer je imela Stranka zakupljenih nekaj parkirnih prostorov. Z Ivanko sta odšla skupaj ven in nato zavila vsak v svojo smer.
"Morda imam čas še za kavo, izsušen sem kot Sahara" je pomislil in pogledal na uro, ter se odločil, da je bolje, če odide kar v službo, ter se kasneje izmuzne na kakšno pijačo s katerim od kameradov.
"Saj res, kameradi, kaj ni oni stari včeraj govoril kar naprej o kameradih, ter še o nečem," je pomislil, "zdi se mi da je bilo nekaj važnega, ne vem zakaj mi ta stari blodi po glavi, saj je bil le en navaden starec, ki je prišel v gostilno nekaj praznovat in se ga pri tem malo preveč naložil."se je prepričeval, vendar ni bil povsem prepričan v to. Pohitel je do hiše, kjer je imela Stranka pisarne in se povzpel po stopnicah. Vstopil je k tajnici, upajoč, da bo morda dobil še kaj kave, vendar je bil neprijetno presenečen.
"Janez, kod hodite, predsednik je naročil, da pridite takoj k njemu, zdaj pa je ura že dvajset minut do osmih, saj veste da ne mara čakati in da se služba tačne ob pol osmih, pohitite, pohitite !" ga je vsega zmedenega porinila proti vratom, potrkala in jih odprla.
Predsednikova pisarna je bila največja soba v stanovanju, v hiši iz začetka stoletja v središču mesta, kjer je stranka dobila prostore. Moderno pisarniško pohištvo je sobi dajalo strog in pomalem asketski videz. V njej ni bilo nobenih težkih zaves in masivnega pohištva, temveč plastika in kovina, kar je dobro pristajalo k Predsednikovi asketski in strogi pojavi. Na stenah ni bilo slik, ampak fotografije strankinih zborovanj in taborov, osrednje mesto pa je zasedala ogromna fotografija Velikega zborovanja, posneta iz okna parlamenta.
"Kje si hodil toliko časa?" je bil nejevoljen Predsednik, "sedaj me dobro poslušaj. Okrepiti moramo svoj položaj v revirjih. Pristašev imamo tam malo, vendar je nujno, da postane stranka kot je naša prisotna in dejavna tudi v tradicionalno delavskih okoljih. Naš odbor tam doli je vse preveč omahljiv, ne veš ali so ta rdeči, ali so naši. Stranka mora stvari zopet dobiti v svoje roke, morda se je kdo celo infiltriral. Mislil sem, da bi ti lahko prevzel nalogo. Za začetek samo pretipaj odbor. Poglej, če so še na liniji, kakšne imajo odnose z drugimi strankami, kako se razumejo s cerkvijo. Toda, bodi previden, delaj neopazno, da ne bodo pomislili, da gre za kakšen nadzor. Poročal boš meni, drugim ne govori , kakšni so cilji tvojega obiska ali obiskov. Vse naj bo videti neformalno in tovariško. Sem bil dovolj jasen?"
"Seveda gospod Predsednik!" je hitro odvrnil Janez, čeprav so mu možgani delali še bolj počasi, vendar se je tolažil z mislijo, da bo kasneje v miru vse premislil.
"No nikar ne bodi tako formalen", je bil dobrohoten Predsednik, "saj zdaj si že kar nekaj časa pri nas. Koliko časa že?"
"Jeseni bo tri leta. Ali vzdignem potni nalog pri tajnici?" je vprašal.
"Kar lepo z vlakom boš šel. Kakšna bo neki podoba naše stranke, če se bi njeni predstavniki povsod vozili z velikimi avtomobili. Vendar stvar ni samo v tem", je postal razmišljujoč Predsednik, "Stranka bo postala odtujena, izgubila bi stik z ljudmi. Mali človek se vozi po svetu z vlakom po svojih vsakdanjih opravkih. Mi moramo biti neprestano med ljudmi in čutiti utrip ljudstva." je postal filozofski, "denar za železniško vozovnico boš dobil seveda povrnjen", se je vrnil v realnost, "jutri zjutraj mi boš poročal, kaj si opravil in bodi tokrat točen, Šlampariji v Stranki ni mesta!" ga je opomnil.
"Razumem, na svidenje!" se je poslovil Janez in si oddahnil, saj človek ni mogel nikoli vedeti, kaj ga čaka pri Predsedniku. "Tole je kar lepa nalogica, jutri moram biti točen, naj se zgodi kar hoče, upam, da ima stara kavka še dolg kljun, lahko se ji bom v obaz smejal, to bo gledala", si je mislil, ko je stopil k tajnici.
"Ste že opravili, to ste bili hitri", je bila vsa prijazna, "boste kavico Janez, ravno kuham jo"
"Aha, firbec te matra, kar naj te!" si je mislil, "Saj veste, da naš predsdnik ne mara dolgovezenja, kam bi prišli, če bi se samo pogovarjali. Kave žal ne morem piti, imam delo" jo je zbodel, "kdaj drugič, ko bom imel več časa" se je delal važnega, "vseeno hvala", je dodal, da ne bi bilo zamere, saj je vedel, da je Predsednik pripeljal tajnico iz svojega rojstnega kraja in se ji ni dobro zameriti.
Vstopil je v pisarno, ki si jo je delil še z dvema sodelavcema, vendar je bila pisarna prazna. "Izgleda, da fanta pokrivata teren", je pomislil, saj se ni mogel spomniti, ali so se včeraj kaj menili o tem, kaj bo kdo danes počel. Telefoniral je na Železniško postajo in izvedel, da vlak za Trbovlje odpelje čez slabo uro.
"Malo še počakam," je pomislil, "nato odidem na postajo, kupim karto, časopis, grem na kavo, ter se nato odpeljem v Trbovlje. Trbovlje, Trbovlje, le kaj imam tam za opraviti", je pomislil, vendar so mu včerajšnji alkoholni hlapi zopet zalili zavest, ki je bila pred tem zaradi živčne napetosti jutranjih dogodkov povsem bistra. Nekaj časa se je še delal, da pripravlja dokumente, za katere je zadolžen, zgolj za vsak slučaj, če bi kdo stopil v pisarno, saj je bilo v Stranki v navadi, da so v svojih prostorih vsi neprestano nekaj delali, nato se je odločil, da lahko gre, se oblekel, ves zamišljen odšel po stopnišču in sproščeno zadihal, ko je stopil v jutranji vrvež mesta. Počasi se je po Dunajski napotil proti postaji, v prvem kiosku kupil časopis, ter razmišljal o nalogi, ki mu jo je zaupal Predsednik.
"Morda je pa vse skupaj le past", je pomislil, "knapi znajo biti precej zoprni, če se v kaj zapičijo in zlepa ne odnehajo. Ta rdeči so bili med njimi zmeraj močni, najbrž sploh ne poznajo razlike med Stranko in rdečimi, sicer bom videl kako je ko bom prišel dol. "
Med takšnim razmišljanjem je prišel do postaje, kupil karto in odšel na kavo v postajniško restavracijo. Počasi je pil kavo, prelistal časopis in občutil, da se njegova zavest počasi bistri, hkrati s tem so mu začele misli vedno bolj begati k včerajšnjim dogodkom. Obnavljati je začel svoj pogovor z včerajšnjim tujcem, vendar je očitno pozabil povezavo med njim in Stranko, hkrati se mu je dozdevalo, da je v tej povezavi nekaj važnega.
"Kaj mi ni nekaj grozil!" ga je preblisnilo, "nekaj v zvezi s stranko."
Govoril je, da je v podobni stranki v Nemčiji, je pomislil, toda to ne more biti vladajoča stranka, oni so bližje rdečim. Pogledal je na uro in videl, da mora oditi na vlak.
Vlak za Trbovlje je bil dokaj prazen. V njem je sedelo nekaj gospodinj in upokojencev, ki so se vračali iz dopoldanskih opravkov v Ljubljani. Janez je pomislil, da konec koncev to niti ni slaba varianta za pot v Trbovlje, si izbral prost predelek, se vsedel in začel prelistavati časopis, kjer žal ni našel nič pretresljivega, ampak samo običajne , vsakodnevne novice in premlevanje običajnih afer
"Lohk bi dal vsaj kako nago babo not!" je pomislil, vtem pa je vlak speljal in začel voziti skozi opustele industrijske predele mesta. Kar nekaj časa je minilo, da je mesto zapustil, prevozil še nekaj kilometrov Ljubljanske kotline ob Savi in se besno zapodil med hribe, ki so jo obdajali, skozi katere je pot urezala Sava, Janez pa se je še kar trudil, da bi rekonstruiral dogodke včerajšnjega večera, saj mu nekatere stvari nikakor niso šle vkup.
"Vozne karte, prosim!" ga je iz razmišljanja vrgel glas sprevodnika.
Segel je v žep po denarnico. iz nje izvlekel vozni listek, skupaj z njim je iz denarnice povlekel še en papirček, ki mu je padel na tla. Izročil je vozni listek sprevodniku in avtomatično pobral listek, ga pogledal, videl na njem napisane neke številke, ki mu niso nič pomenile. Vtem mu je sprevodnik vrnil vozni listek, onega drugega pa zmečkal, da bi ga vrgel stran, ko se je spomnil, da številke niso napisane z njegovo pisavo, kar se mu je zdelo zelo čudno. Pogledal je listek še enkrat in se spomnil, da mu ga je dal včerajšnji tujec.
"Kaj neki je hotel z njim?", se je spraševal in si ogledoval številke.
"Tri krat tri!" ga je prešinilo.
In tako se je spomnil. Kartico s to številko naj bi kupil v Trbovljah.
"No stari je moral biti res zmešan." je pomislil.
"Kako čudno, da grem ravno danes v Trbovlje. Kaj ni rekel, da moram kupiti kartico v kiosku pri postaji, no kaj takega pa še ne." si je dejal, v tem pa je podoživel grozeč pogled, ki mu ga je včeraj namenil tujec in neprijetno ga je zmrazilo.
"Janez, v lep drek si padel!" je pomislil, "samo še tega se manjka, da bom stopil iz vlaka, nato pa bo zraven postaje res kiosk, kjer bodo prodajali srečke." se je zgrozil.
Vedno bolj mu je postajalo jasno, da včerajšnjih dogodkov ne bo mogel preprosto odpraviti z mislijo, da je bil stari pač nor, saj si je nerad moral priznati, da ga je dodobra zastrašil. Sklenil je, da bo poizkusil kupitikupiti kartico za tri krat tri s to številko, če je v Trbovljah pri postaji kiosk in ta misel ga je malo pomirila.
"Kaj pa če bo zadela!" ga je prešinilo.
Odrinil je misel kot nemogočo, pogledal čez okno in začel opazovati pokrajino, čez katero je brzel vlak, vendar ni bilo bogvekaj videti. Vlak je vozil ob Savi po kanjonu, ki so ga obdajali visoki hribi. Pogledal je na uro in videl, da ga bo vlak vsak čas pripeljal na cilj. Malo je še polistal po časopisu, nato pa se je odpravil proti izhodu. Vlak se je počasi začel ustavljati in izstopil je na postaji Trbovlje. Razgledal se je naokoli. Postaja je bila taka kot je pričakoval. Nizko sivo poslopje, stisnjeno pod hrib in cesto, prostora je v ozki dolini očitno primanjkovalo, v ozadju je bilo slišati hrup težkih tovornjakov, ki so vozili po cesti nad postajo, pravi spomenik socializmu. Ob postaji je odšel proti izhodu, zavil okoli vogala in stopil pred rdeč kiosk, z razloženimi časopisi.
"Menda ne prodajajo tukaj tudi srečk?" je pomislil in stopil do kioska.
"Prodajate mogoče tri krat tri, spomladanske?" je vprašal prodajalca.
"Pa loto, ekspres, podarim-dobim, vse imamo." je bil zadovoljen prodajalec.
"Imam en problem." je previdno začel Janez.
"Kdo ga pa nima", je vskočil prodajalec. "Veste, danes so takšni časi!" ga je tolažil prodajalec, "če lahko, vam z veseljem pomagam!"
"Sanjal sem, da sem zadel glavni dobitek na tri krat tri!" je negotovo začel.
" Oh, jaz tudi velikokrat to sanjam, samo vedno buden!" se je zasmejal.
" To še ni vse!" je nadaljeval Janez, "sanjal sem tudi številke, ki naj bi zadele in zdaj hodim okoli in sprašujem, če jih kje imajo. Poglejte!" je dejal in mu pomolil listek.
"Oh to bo pa težko", ga je minilo veselje, "poglejte, koliko imam teh kartic, pa še stranke moram streči, prav lahko kakšno številko spregledam, kaj bo pa potem?" je negodoval. "Sploh pa so to samo vraže." je dodal, medtem ko je listal po listkih s številkami. "pogej, poglej", se je razburil, "imam jo!" je zaklical, "človek, vi boste res zadeli na tri krat tri, dogujete mi pivo!" je ves razburjen zaklical in pomolil Janezu listek s številkami.
"O hudiča!" je izdavil Janez, "zdaj bom pa mogoče res zadel!" je dahnil, začel iskati denar in gledal, kam bi se lahko usedel.
"Oprostite, malo sem pretresen" je dejal in pomolil prodajalcu tisočaka. "Ostanek kar obdržite!" je dejal in se odpravil proti mestu.
"Javite, če boste kaj zadeli!" je zavpil prodajalec za njim, v Janezu pa se je zasidralo prepričanje, da pri celi zadevi nekaj močno zaudarja po žveplu.