Jezik je bistvena sestavina kulture in komunikacije med ljudmi, kultura in družba se brez sprememb in razvoja jezika ne bi mogli spreminjati. Ne vem, kako so te spremembe potekale ob meščanskem spreminjanju družbe, vendar nam je TheodorAdorno spremembe na področju jezika, ob nastajanju nacističnega političnega sistema v Nemčiji, lepo pojasnil v Žargonu pravšnjosti.
Pri vseh treh totalitarizmih v Evropi lahko opazimo neke skupne značilnosti na področju kulture in jezika.Vkomunizmu so se najjasneje prikazale z nastankom socrealizma, tudi umetnost ostalih dveh, mu je bila podobna Nova umetnost je potrebovalanov jezik, Orvellga je poimenovalnovorek.
Nekateri z novo politično ureditvijo v Sloveniji niso bili povsem zadovoljni.Spremembe naj bi bile bolj korenite. Hkrati z njihovimi težnjami, da bi prišli na oblast, so začeli spreminjati tudi jezik.
Sredi devetdesetih let se je v politiki začel pojavljati pojem higiene. Ne vem, katera znanost si ta pojem lasti, najbrž je del medicine.(Spomnim se, da smo se v sedemdesetih smejali na račun tega, da naj bi se v socializmu »šintarja« preimenovalo v higienika).
Žal se tega novega pojma niso oprijeli samo »higieniki« na desnici, temveč so jim pritegnili tudi tisti na levici. Zakaj se ob tem velja razburjati?
Nek pojem, ki že dolga leta sodina področje morale, tj. moralno ali nemoralno dejanje, ki je vprašanje dobrega, s tem etike in filozofije, so v našem novoreku zamenjali s pojmom higiene, ki je popolnoma tehničen pojem in pomeni zgolj problem oporabe vode, metle, kakšne krpe in po potrebi nekaj čistila, ter primerno usposobljenega človeka, ki bo znal določiti stopnjo higiene ali nehigiene.Njegova določitev bo obvezna za vse in ni relativna, tako kot veliko bolj izmuzljiva morala. Pri tem je najbolj strašljivo dejstvo, da so v svojem delovanju politiki tako uspešni, da sem si v letošnjem letu uspel, pri vsem gledanju TV Dnevnikov, Odmevov in občasnih TV prenosov iz parlamenta, zapomniti samo eno omembo moralnega delovanja po ne vem kako dolgem času.
Pozitivno mišljenje in delovanje ni domislek politikov, temveč so ga le-ti prevzeli od New age ideologije.Bil je že dobro udomačen v dokajšnjem sloju slovenske populacije, tako da ga je politika zgolj posvojila, saj je dovolj prazen za njene potrebe. Če o nekom ne moreš povedati nič dobrega in to utemeljiti, lahko še vedno rečeš, da je zelo pozitivna oseba.
Tudi za pojem pozitivnosti lahko rečemo, da je tehničen pojem, saj v elektrotehniki poznamo pozitiven in negativen električen pol. Določitve pojma v New age ideologiji nisem srečal, nekako si predstavljam njegovo vsebino na osnovi opisnih značilnosti oseb, ki jih ljudje pripisujejo osebam s »pozitivnimi« lastnostmi, npr. optimističen odnos do življenja, veselje ali celo užitek do dejavnosti ali dela, ki ga kdo opravlja, uživanje v trenutkih in podobno.
Ko sem znanki razlagal, da je »prijatelj« poslanec najbolj pozitiven lik v Sloveniji, saj se vsega kar dela in počne loteva s pristopom, ki kar poka od pozitivnega odnosa in je le-ta jasno viden iz vsakega njegovega pojavljanja po TV, me je samo pogledala, kot da se mi blede in se v zanikanje te trditve niti ni spuščala zaradi njene absurdnosti.
Zakaj me uporabljanje pojma »pozitivnosti« tako moti? »Pozitivno« je v trenutnem jeziku v Sloveniji skoraj povsem izpodrinil pojem dobrega, ki je eden od centralnih točk Platonovega filozofskega sistema in kot tak ena od osrednjih točk evropske kulture. TaPlatonov pojem je eden od dveh temeljnih stebrov razvoja etike v evropski kulturi, nasprotje med dobrim in slabim je eden od univerzalnih problemov človeštva, na tej osnovi so zgrajeni tudi različni moralni sistemi, ki so osnova za sobivanje ljudi v družbi in pogoj za obstanek družbe kot neke organske celote. Pojma dobro in slabo sta že 2500 let v evropski kulturi temeljna pojma vsake morale, na osnovi katerih so zgrajeni različni moralni sistemi različnih družbenih skupin. Njuno izrinjanje iz jezika pomeni napad na moralo, kot predpogoj obstanka kakršnegakoli družbenega sistema temelječega na družbeni pogodbi, ki skrbi za delovanje države v interesu državljanov. Vzrok takšnemu delovanju jetežnja po vračanju v Hobbesovo družbo naravnega stanja, katere temeljno pravilo je boj vseh proti vsem.
Ta dva primera novoreka sta najbolj bodla moja ušesa in zavest, sta samo vrh ledene gore, pod gladinopa je še veliko drugih, na različnih področjih družbenega življenja, ki mi niso tako domača. Kaj so na primer »parkirane delnice« se mi še sanjalo ni, šele kasneje sem doumel, da uporaba izraza zastavna pravica v tistem času ne bi imelo želenih učinkov.
Pojem dobička izpodrinja »dodana vrednost«, ki so si jo politiki sposodili od zakonodaje in je tudi navidez tehničen pojem brez vrednotnih pomenov, ki jih dobiček ima. Še posebej je ta zamenjava uporabna, če gospodarstvo razdelimo na »realni« sektor in javno porabo, kar je iz prejšnjega, komunističnega sistema dobro poznana delitev, kjer eni ustvarjajo, ter drugi trošijo in pride prav tudi kreatorjem slovenskega novoreka ali tvorcem druge republike.
Rad bi opozoril še na eno podrobnost.
Če je jezik vedno bolj prazen, je potrebno primanjkljaj zapolniti z neverbalnim sporočanjem. Ko gledaš nekatere govorce, bi si mislil, da sproti prevajajo za gluhe, saj se tako močno trudijo, da bi s kretnjami dali vsebino govoru. Tudi govor sam dobiva nenavadne poudarke, jezik ni več tekoč, temveč raztrgan s čudno poudarjenimi besedami, nenavadni poudarki hočejo poudariti pomen praznega govorjenja.
Žal nisem filolog ali učitelj retorike, da bi se lahko poglobljeno lotil sprememb v govorjenem.Rad bi opozoril, da so procesi, ki se odvijajo pri nas vse kaj drugega kot odgovor na krizo. Začeli so se že dolgo pred krizo, njihov namen je korenita sprememba družbe, ki bo segla zelo globoko in zarezala zelo ostro.