Uvod


Pomen pojma metafizika si od Aristotela dalje razlagamo kot vedo, ki se ukvarja s tem kar sega preko pojma fizika, s tem, da kot fiziko razumemo vse, kar je dosegljivo našim čutom, je merljivo, se da kvantificirati ali drugače, razumeti, je dostopnonašemu razumu, metafizika pa pokriva področja, ki segajo onkraj tega.
Ob tem se mi je že od nekdaj postavljalo vprašanje, od kje se je vzela človeku misel, da obstaja nekaj več, kot je to, kar zaznavamo s čutili.Človek ni nikoli dojemal sveta kot danega, temveč se je spraševal, od kod svet izhaja, kako je nastal, po vsej verjetnosti je hkrati s samozavedanjem pridobil tudi radovednost, iskal je odgovore na tri temeljna vprašanja: od kod prihajamo, kam gremo, zakaj to počnemo.
Kolikor mi je znano, so vse kulture našle približno enak odgovor na to vprašanje: zemlja je zrno peska, ki jo je neko bitje iz globin morja prineslo na površje.
Z razvojem človeštva, predvsem z nastankom kmetijstva in diferenciacijo družbe nastanejo tudi razlike med posameznimi predeli sveta, najprej se oblikujejo trije kulturni prostori, azijski, ki zajema Indijo in Kitajsko, mezopotamski in sredozemski. Med temi kulturnimi prostori obstajajo povezave. Ne vem, koliko časa obstajata Svilena in Dišavna pot, vendar se je s tem prostorom trgovalo že v času Rimskega cesarstva.
Zanimivo se mi zdi, da je tako v Aziji kot v Grčiji obstajala ideja o preseljevanju duš, ali reinkarnaciji, saj je bil v Grčiji Dionizov ali orfični kult močno prisoten. V Grčiji se je ta kult pojavil približno v osmem stoletju pred našim štetjem, kar je skoraj takrat, ko naj bi se rodil Buda.To kaže na sočasen ali povezan razvoj obeh kultur. Zakaj torej pride kasneje do razlikovanja med obema, zakaj pride do takšnih razlik med obema kulturama?
Razlogov zato je najbrž več, gotovo je pri tem pomemben »duh naroda« in specifičnosti, ki so jih Grki kot neka skupnost takrat imeli.Posledica le-tega je, da v Grčiji monopola nad znanjem niso imeli duhovniki, temveč so se z vprašanji o temeljnih vprašanji sveta in družbe začeli ukvarjati tudi pripadniki srednjega in višjega sloja. Oblikuje se sistem spoznanj, ki obsega takratno znanje v Grčiji in okolici. Znanje ni bilo več monopol z državo povezanih duhovnikov, temveč je postalo dostopno vsem.
Začne se oblikovati filozofija, ki vključuje vse znanje o svetu in tudi razlaganje družbenih pojavov, razmišljajo, kako bi bila država lahko bolje organizirana, s čimer se bi povečala tudi njena učinkovitost.
Začetek filozofije postavljamo v 6. st. p.n.š..Pojavi se v kolonijah v Mali Aziji, po vsej verjetnosti zato, ker je bila tam zaradi različnih razlogov potreba po znanju večja, saj so bile kolonije bolj izpostavljene tujim pritiskom, tudi takratni Grki so se zavedali, da znanje predstavlja moč.
Filozofija se je v začetnem obdobju oblikovala kot kozmologija.Ukvarjala se je predvsem s problemom nastanka sveta.
Svet naj bi nastal iz vode, kot prasnovi, prasnov naj bi bila tudi zrak, ali nekaj nenastalega in neumrljivega. Že v tem začetnem obdobju se pojavi stališče, da je snov živa in ima dušo (hilozoizem), pojavi se stališče, da je samogibna, da je vzrok gibanja volja in podobno. Zemlja kot jo poznamo, nastane z združevanjem in ločevanjem ali zgoščanjem in redčenjem tega, kar razumejo kot prasnov.
To obdobje je zanimivo zaradi pestrosti idej. Svet ni bil razdeljen na materialno in duhovno, obstajajo različni koncepti o nastanku sveta, kot so koncept volje kot gibalne sile spreminjajočega se sveta, obstaja ideja o reinkarnaciji in očiščenju duše skozi le-to, ter zrenje svetovne duše po njenem očiščenju, ideja o atomih, kot najmanjših delcih snovi, o obstoju materialnih in dušnih atomih, o razkroju duše, najbrž bi še lahko našteval.
Prvi filozofi so dobro zaznali temeljni problem. Kako priti od obstoja boga, ki naj bi bil večen, s tem tudi nespremenljiv, ter po definiciji tudi dober, do stalnega spreminjanja, nastajanja in minevanja. Ta problem so logično rešili Eleati in s trditvijo, da gibanje ne obstaja, ker so ga drobili v neskončnost, ustvarili do Leibniza zadnji logično konsistenten filozofski sistem, ki se je izkazal za zelo plodnega, saj je bil podlaga za veliko zelo koristnih rešitev, od katerih je najbolj znana odkritje integrala v 17. stoletju.
Sredi 5. stoletja p.n.št. se začne razcvet grške kulture, ta razcvet zadane tudi filozofijo, pri kateri pride do velikih sprememb, ki se imenujejo tudi grško razsvetljenstvo iz več razlogov. Znanje se začne prodajati, danes bi rekli, da postane blago, toda to ni znanje, ki ga vodi želja po spoznanju, temveč znanje, ki predstavlja moč vpliva na množice in s tem tudi manipulacije z njimi, ter ustvarjanje politične moči, kar se dogaja v okviru retorike. Obstoj bogov in vrhovnega boga ter duše, se vzame za gotovo dejstvo, ki je izven dvoma, s čimer se zanika eden od temeljev filozofskega spoznavanja, namreč radovednost in iskanje tistega, kar je za očitnim.
Platon v Faidrosu postavi boga nad nebesni svod, v katerem biva dvanajst bogov in ga določi, kot »brezbarvno, brezlično, nedoumljivo,resnično obstoječe bitje, ki ga more gledati samo voditelj duše, razum, z njim se ukvarja prava znanost.« (str.33)
Ta koncept, ki izhaja iz aprioristične teze, da je obstoj boga izven dvomov, se vzame kot dejstvo, o katerem ni nobenega dvoma in še več kot to, določi se ga kot predmet prave znanosti, boga naj bi bil človek sposoben ugledati samo s pomočjo razuma. Razum se s tem določi kot najmočnejše orodje človeka , ki omogoči najpomembnejša spoznanja.
Kakor je Platon s pomočjo razuma dokazal obstoj boga, tako se je lotil ravno tam dokazovati tudi dušo.
Izhaja iz tega, da je duša takšna kot vprega dvojih krilatih konj z voznikom. »Moč peruti je od narave določena zato, da dviga navzgor, kar je težko, tja kjer prebiva rod bogov,..« (str. 32) Na tej točki tudi določi razliko med bogovi in ljudmi, saj »Konja bogov in voznika božanskih duš sta sama po sebi dobra,…(str.31), dočim sta konja človeških duš med seboj različna, eden je dober, drugi je slab in voznik te vprege se muči, da bi obdržal vprego v smeri neba, prebivališča božanstev, od koder se vidi »nedoumljivo, resnično obstoječe bitje«.
V tem svojem delu Platon oblikuje strukturo sveta, kakršno skoraj v celoti, z določenimi spremembami sprejme krščanstvo. Nad nebesnim svodom je bog, na tem svodu prebiva dvanajst bogov, ki imajo dušoin telo za večno povezane med seboj, bit, ki je stvarnik sveta, združuje dobro in lepo, ustvari svet in se kasneje poimenuje »prvi gibalec«. Proti njim se vzpenjajo človeške duše (vprege), ki uspejo vsake toliko časa pomoliti glavo preko nebesnega svoda in zagledati obličje božanskega.
Na tej točki se filozofija odpove iskanju resnice, temveč sprejme neko splošno sprejeto mnenje, ter določi združevanje nezdružljivega (večnega in minljivega) kot nekaj danega.

Pojavi se pomembna točka razlikovanja med grško in drugimi kulturami.
Filozofija se osamosvoji od religije, postane del družbene zavesti, ki je od države neodvisen, hkrati se z državo poveže, saj predstavlja država sredstvo moči, ki zagotavlja obstoj določene družbene strukture in porazdelitev dobrin v družbi, ter se trudi religijo, ki predstavljakulturno osnovo fizične prisile prikazati kot edino možno, jo narediti dostopno razumu, ter jo skuša prikazati ljudem kot absolutno vednost.
Ta njen namen Platon lepo ilustrira v Timaju. »…moramo nujno, razen če nismo povsem zašli, pozvati bogove in boginje, proseč jih, da je to, kar govorimo, predvsem njim po volji, šele nato s tem tudi nas zadovolji.« (str. 67)
Že za Platonovo razlago duše lahko rečemo, da ima bolj malo skupnega z iskanjem resnice, temveč je bolj pripovedovanje zgodbic.Lahko vidimo, da se stvar še bolj zaplete, ko skuša razložiti nastanek sveta, ter združiti nezdružljivo, namreč minljivo in večno.
Sam pojem boga je pri Platonu precej nejasen. Predstavlja ga kot »nedoumljivo, resnično obstoječe bitje« Pojavi se kot » tvorec božanskega« ki »ustvarjanje vsega smrtnega je zaupal svojim potomcem« ( Timaj, str. 114), ki imajo božansko naravo in so torej tudi večni in nenastali, ter prebivajo na nebesnem svodu. Njih je dvanajst in vsak ima svojo nalogo.
Vendar poleg boga in božanskih bitij obstajajo še počela. To so ogenj, voda,zemlja in zrak in predstavljajo to kar » se je gibalo brez skladnosti in reda«, kar Platon poimenuje kozmos in kar bog » v želji, da bi bilo vse dobro in v kolikor je možno, nič ne bi bilo slabo, vzel vse, kar je vidnoin se ni nahajalo v stanju mirovanja, temveč se je gibalobrez skladnosti in reda in ga spremenil iz nereda v red, misleč, da je red v vsakem pogleduboljši od nereda.« ( Timaj, str.70 ) V sredino tako oblikovanega kozmosa »je postavil dušo in jo razširil čez čez celo telo in ga tudi od zunaj z njo prekril in oblikoval krog, ki se krožno obrača – en edini, osamljeni svet,… » ( Timaj, str.73 )
Razloži tudi nastanek kopenskih živali in zveri. »Rod kopenskih živali in divjih zveri je nastal iz ljudi, ki se nasplošno ne ukvarjajo s filozofijo in ne namenjajo najmanjše pozornosti čemerkoli, kar je nebeške narave. … Zaradi takšnega načina življenja so prednje ude in glave približali zemlji in jih zaradi sorodnosti z njo uprli vanjo in dobili lobanje različnih oblik.« (Timaj, str.138)
V skladu z razumom je, da potem nekatere zemlja tako privlači, da izgubijo noge in se lahko po zemlji samo še plazijo. Vendar ne pove, zakaj je stvarnik nekatere od teh nevrednih bitij obdaril s krili. »Moč peruti je od narave določena zato, da dviga, kar je težko, navzgor, tja, kjer prebiva rod bogov…« (Faidros, str. 32). Najbrž zato, da ne razjezi bogov, saj mora biti to, »kar govorimo, predvsem njim po volji, šele nato, s tem tudi nas zadovolji.« S tem da jasno vedeti, da je boguvšečnost pomembnejša od skladnosti z razumom.
Platon išče odgovore na vprašanja o nastanku sveta, pri tem razglasi razum za najmočnejše spoznavno orodje, ki ga ima človek na voljo, vendar lahko zaradi boguvšečnosti tudi kdaj izjavi kaj, kar je z razumom v nasprotju.
Jasno se mu zdi, da ima vsako dejanje svoj vzrok in posledico, pred vsakim gibanjem je nek dogodek, ki ga sproži. Gibanje mu pomeni spremembe , spremembe vključujejo minljivost. Pri tem naleti na vprašanje prvega giba, ki sproži vzročno verigo, ki se odvija pred našimi očmi.
Za razliko od Eleatov, ki so to protislovje razrešili na ta način, da so gibanje zanikali, v skladu z izrekom, «če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva« in s tem ohranili logično strukturo svojega filozofskega sistema, se Platon s takšno rešitvijo ni zadovoljil, temveč je raje posilil filozofijo ter ravnal v nasprotju s temeljnim načelom filozofije, »kar je logično je tudi resnično«, ter uvedel kot rešitev problema, »negibnega prvega gibalca«.
S tem je sprožil vrsto posledic, ki so zaznamovale nadaljni razvoj filozofije.
Pojem boga in duše, ki sta sama po sebi povsem nelogična pojma, je umestil v filozofijo. Na vprašanje, zakaj je to sploh hotel, je težko odgovoriti.Najbrž enako težko, kot na vprašanje, kje je začetek sveta in gibanja. Po vsej verjetnosti je vzrok enak, kot na odgovor o tem, zakaj se je evropska kultura razvijala drugače, kot druge kulture na zemlji. Po vsej verjetnosti so se ob samem začetku na tem prostoru porodile neke specifičnosti, zaradi katerih se je razvijala drugače kot druge.
S svojim poudarjanjem razuma, kot najmočnejšega spoznavnega orodja, je filozofijo in znanost usmeril k raziskovanju vzročno posledične verige, kar naj bi nam pomagalo razumeti dogajanja v svetu in v družbi.

Njegov najbolj znan učenec, Aristotel, je to kaj dobro razumel. Sprejel je Platonovo teorijo o prvem gibalcu in tako upravičeno postavil trditev, »…da moramo prvo filozofijo s pravico imenovati teologijo… saj samo metafizika preučuje to, kar obstaja ločeno od materije in je negibno.« (Friederich Copelstone: Zgodovina filozofije 1.del, str. 329)
Ravno tako je razumel tudi Platonovo hvalo razuma in usmeril filozofijo tja, kjer razum lahko deluje, torej k ukvarjanju s posameznostim, ter iskanju občega (splošnega) v konkretnih posameznostih. Tudi zaradi tega Aristotela upravičeno smatramo za začetnika praktično vseh sodobnih znanosti.
Odnos med Platonom in Aristotelom lepo prikaže Rafael s svojo sliko »Atenska šola«. Žal Aristotel pozabi, kaj se zgodi s človekom, ki se preveč zanima za zemeljske stvari. Morda smo ravno zaradi tega na tem, da se to dogodi kar celotni naši kulturi.

Če je bil koncept prvega gibalca za obdobje razcveta grške kulture sprejemljiv, je v času njenega razkroja drugače. S tega stališča je Epikurjeva trditev, da so bogovi svet ustvarili, nato se z njim ne ukvarjajo več, povsem razumljiv. Na enostaven način nam tudi pojasni, čemu služi v filozofiji razmišljanje o bogu, namreč poiskati prvi vzrok.
Filozofi so prišli do spoznanja, da ima vsaka posledica svoj vzrok, da se svet spreminja, stvari nastajajo in minevajo. Sprejeli so prvi vzrok, ki je v religiji že obstajal, se odpovedali iskanju neznanega v življenju, ter se zatekli k dovolj poznanemu, razširjenemu, »bogovšečnemu« pojmu, ki se je institucionaliziral v cerkev in dobil tudi veliko družbeno moč. S tem se je filozofija za več kot poldrugo tisočletje zapletla v razpletanje vozla, ki ga ni mogoče razplesti.

Ne vem, koliko so si bili Rimljani domači z Aristotelom, vsekakor so udejanili njegov nasvet, nehali gledati v nebo, se osredotočili na zemljo, ter bili pri tem zelo uspešni. Najbrž bi težko našli v evropski zgodovinikakšen narod, ki bi bil tako uspešen pri reševanju tehničnih težav. Čeprav v filozofiji v primerjavi z Grki ne pomenijo kaj dosti, je v zaključnem obdobju prišlo do oblikovanja filozofskega sistema, ki skuša združiti Eleatsko bit in Platonovo idejo dobrega, ter na ta način pojasniti skrivnosti človekovega bivanja.
Njegov avtor je v 3. stoletju živeči Plotin, ki je začel s svojim delovanjem v Aleksandriji in se kasneje preselil v Rim.
Na začetek ali na vrh stvarstva postavi Eno, ki mu ne moremo pripisati nobene lastnosti, je večno in nespremenljivo in s sevanjem ustvari na prvem mestu Nous ali Um, ki že vsebuje vse ideje, tako vrst kot tudi posamičnosti. Kot svoj posnetek ustvari dušo, ki je posrednik med duhovnim in materialnim, saj je udeležena na obeh skrajnostih sveta, tako na Enem kot na najvišjem in duhovnim, kot na materiji, kot na najnižjem pojavu.
Ob zaključku Antike dobimo tako še en konsistenten filozofski sistem če sprejmemo takrat najbrž splošno sprejeto trditev in analogijo s soncem, ki seva toploto, ne da bi se zaradi tega kaj manjšalo, ali da bi s sevanjem sonce kaj izgubljalo.
Tak filozofski sistem ima še eno pomembno lastnost. Ker je človek z dušo udeležen tko na duhovnem, kot na materialnem delu življenja in bivanja ima možnost, da spoznava obe plati bivanja.

Za obdobje v sredini prvega tisočletja je značilen razpad prve »Svetovne države« na področju Evrope. Ta razpad je bil najbrž posledica notranjih slabosti Rimskega imperija, ki so ga oslabile do te mere, da se ni mogel več upirati navalom ljudstev iz vzhoda Evrope. Hkrati z razpadom države se je krepila moč krščanske cerkve, kot tiste sile, ki je povezovala različne narode in na novo nastajajoče države. Filozofija je postala še manj kot to, kar ji je napovedal Aristotel, ko je metafiziko enačil s teologijo. Pripisana ji je bila vloga razlaganja vere za bolj izobražene, ki se niso zadovoljili zgolj z dogmami in vero, temveč so zahtevali tudi kakšna zapletenejša pojasnila o obstoju boga.
Sprva ji je bila dodeljena ta vloga, kasneje se je prelevila v »deklo teologije«. V tem obdobju težko govorimo o kakršnikoli filozofiji, saj je Evropa kulturno in gospodarsko zelo nazadovala. Obstoj boga se ni postavljal pod vprašanje, različne teorije, ki so se razvile v Grčiji so bile pozabljene, redki grški filozofi so dobili status od boga navdahnjenih poganov.
Spremembo so povzročile križarske vojne, zaradi katerih se evropski barbari srečajo z bolj omikano in kulturno družbo. Spoznajo filozofijo, kot se je ohranila med Arabci in v Bizancu, predvsem ideje Platona in Aristotela in takrat se Evropa precej nenavadno razdeli. Na Otoku dajo prednost Aristotelu in njegovemu kazanju proti zemlji, na Kontinentu dajo prednost Platonu in njegovemu zrenju proti nebu. Lahko bi rekli, da so Anglosasi postali dediči Rima, kontinent in kasneje predvsem Nemci, pa so se zazrli v nebo, da bi našli idejo dobrega in lepega. Tej razdelitvi rečemo v zgodovini filozofije spor o univerzalijah.Zanj ne poznam vzroka, lahko rečem, da so posledice velike, morda tudi zelo dolgotrajne, saj so Anglosasi postali mojstri za razreševanje praktičnih problemov, kar se je kmalu pokazalo tako v vojnah, kot v gospodarstvu. Uspelo jim je razviti še večji imperij kot je bil rimski in svoj način produkcije vsiliti preostalemu svetu.

In kaj se je v tem obdobju dogajalo s filozofijo? Tako kot je dejal že Platon, so filozofi ponižno upali, da bodo njihova razmišljanja po novem boguvšečna, ter se na različne načine trudili, da bi zadovoljili tiste, ki jim zgolj vera ni bila dovolj. Na vse pretege so se trudili dokazati obstoj boga, še najmanj s pametjo skregan je tisti, da nekaj mora biti na začetku, če je to, kar je na začetku, dobro, nima nobenega razloga, da bi slepilo človeka. Ta dokaz je iizrekel Joannes Duns Scottus, ki ga velja omeniti še zaradi enega razloga. Zanj ni bilo najpomembnejše orodje spoznavanja razum, temveč volja, s pomočjo katere človek ureja svoje predstave. Pomemben je tudi njegov koncept svobodne volje, ki je lastna človeku in je tako močna, da jo spoštuje tudi bog zato človeka ne more prisiliti v nič.

Sholastika se konča z obdobjem renesanse Le-ta pomeni preporod antičnega duha, ki se kaže tako v umetnosti, kot v novonastajajoči znanosti, ki za svoj temelj vzame antično razsvetljenstvo in s tem prevlado razuma, kot najmočnejšim in pravzaprav edinim zanesljivim spoznavnim orodjem. Že v renesansi pride nastajajoča novoveška znanost v spor s cerkveno dogmo o zemlji kot središču vesolja, okoli katere se vrtijo sonce in zvezde. Največjo ceno za svoje trditve je plačaj Giordano Bruno, Galilei in Kopernik sta se pritisku uklonila, eden je stališča preklical, drugi je svojo teorijo o vesolju izdal po smrti.

Za začetnika evropskega racionalizma velja Descartes.
Že Platon je hotel svojo razlago nastanka zemlje in človeka oblikovati tako, da bi bila bogovom všečna, Descartes je šel pri tej želji še korak dalje. V Meditacijah postavi trditev, da sta vprašanji boga in duše še posebej pomembni. Da bi nevernikom dokazali obstoj tako boga, kot duše, se mu zdi primerna filozofija bolj kot teologija, saj je potrebno njun obstoj dokazati z naravnimi razlogi. Dokaz teh dveh postavk ima tudi svojo etično plat, »ker se v tem življenju obeta večje plačilo napakam , kakor pa krepostim« zato »bi malokdo bolj cenil pravilno od koristnega, ko bi se ne bal Boga in ne pričakoval drugega življenja.« (Meditacije, str.37) Dokazovanja boga in nesmrtne duše se loti tudi zato ker »Lateranski koncil pod Leonom X. na 8. zasedanju jih obsoja« (trditve o umrljivosti duše) »in izrečno naroča filozofom, naj spodbijajo njihove dokaze in po svojih močeh dokazujejo resnico.« Te naloge se kot ubogljiv papežev podanik loti.
Za izhodišče svojega razmišljanja vzame dvom v vse, kar misli da ve.Začel je z izhodišča, da je »nepopisan list«, s tem, da dvomi tudi v to, da kot takšen list obstaja. Iz izkušnje ve, da so se mu podatki, ki jih je dobil prek čutil, izkazali kot napačni, določene resnice, ki z naravo nimajo nobene povezave, so torej docela abstraktne in čutilom nedostopne, pa so se izkazale za resnične, saj s pomočjo razuma o njih dobi jasno in enostavno predstavo, ki je tudi kriterij njihove resničnosti. Takšnih spoznanj je največ v matematiki, še posebej v geometriji, zato se mu zdi ta način spoznavanja sveta veliko bolj primeren za iskanje resnice.
Na ta način pride do gotovosti v svoj obstoj, vendar ne sebe kot celovitega bitja, temveč tistega dela sebe, ki misli. Glede na to, da hoče dokazati obstoj duše, jo na ta način dokaže.Svet se mu razdeli na dva dela, saj mu je jasno, da ima tudi telo, to delitev postavi na ta način, da svet razdeli na mislečo in raztezno substanco.
Ker nobena stvar ne nastane sama od sebe, niti ideje, niti stvari, mu je jasno in razvidno, da mora obstajati nek stvarnik, ki je lahko le Bog, ki ustvari tako stvari, kot ideje, ki jih vsadi v njegovo in glede na to da ni na svetu osamljen, tudi v duše drugih ljudi. Bog je popolno večno in dobro bitje, to idejo je v dušo vsadil zato, da se ljudje zavejo svoje nepopolnosti in delnosti v primerjavi z njim. Ker je ta ideja jasna in enostavna , smatra s tem idejo boga in duše za dokazano.

Glede na to, da na začetek Evropskega racionalizma ali razsvetljenstva, kakorkoli ga poimenujemo, sodi Platon, je zanimiva primerjava med obema.
Oba zagovarjata koncept duše in Stvarnika, vendar so med njima razlike velike. Platon zagovarja koncept selitve duš, katerih občasen stik z idejo dobrega jih oplemeniti, ter jim omogoči, da laže žive v materialnem svetu. S tem, ko trdi, da živali nastanejo iz ljudi, ki jim nagnjenost k zemeljskim užitkom svojevrstno spremeni obliko, na svojevrsten način izenači ljudi in živali.
Platon obdrži trostopenjsko strukturo sveta, ki je značilna za vse naravne religije. Nad zemljo je nebesni svod, na katerem živi dvanajst bogov, proti njemu se vzpenjajo človeške duše, da bi uzrle idejo dobrega, ki osvetljuje ves svet.
Descartesov svet je drugačen. Razdeli ga na mislečo in raztezno substanco. Kljub temu, da obstaja na svetu poleg človeka še nešteto drugih bitij, se Descartes z njimi ne ukvarja, najbrž po njegovem mnenju niso udeležene na misleči substanci, ter zato niso predmet njegovega raziskovanja.

Če Platon ni uspel odgovoriti na osnovno vprašanje, namreč kako neko večno in zato negibno bitje spravi svet v gibanje, se pri Descartesu postavlja vprašanje odnosa med popolnim in dobrim in večnim bitjem (Bogom), ter nepopolnim delnim in minljivim bitjem, človekom z dušo.
Zakaj ima človek idejo Boga? Descartes meni, da človek ne bi vedel, da mu »…nekaj manjka in da nisem docela popoln, ko bi v meni ne bila nobena ideja nekega popolnejšega bitja, ki bi v primerjavi z njim spoznaval svoje pomanjkljivosti?« (Meditacije, str. 76)
Na vprašanje, od kod človeku ideja Boga, odgovarja takole: «Nikakor tudi ni čudno, da je Bog, ko me je ustvaril, vsadil vame to idejo, da bi bila nekakšen pečat, ki ga umetnik vtisne svojemu delu. (Meditacije, str. 81)
Descartesu je osnovno vprašanje dokazati obstoj Boga. Reši ga na dokaj dvomljiv način. Bog obstaja zato, ker ima človek idejo Boga. To idejo je bog vsadil človeku, da bi »podpisal« svoje delo. Ta način se mizdi še najbolj podoben kači, ki žre svoj lasten rep, pri čemer se pušča odprto vprašanje, ali kača svoj rep žre, ali ga samo žveči in če ga žre, ali bo požrla sama sebe.
Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, ali bog kot popolno in večno bitje sploh lahko ustvari nekaj nepopolnega. Pojma napake ne pozna, saj mu je kot popolnemu bitju nepredstavljiva, kako se je naučil ustvariti nekaj nepopolnega in končnega, kar dela napake in se v svojem delovanju lahko zmoti.
Descartes skuša ta problem rešiti s svojim konceptom svobodne volje, ko se človek odloči na osnovi spoznanj, ki niso jasna in razločna. Če sprejmemo argument, da človek kot delno bitje ne more razumeti kompleksnosti sveta, se lahko vprašamo, zakaj je človeku vsadil idejo o njegovi končnosti in minljivosti, katere posledica je tudi slepilo o človekovi duši, kot večni entiteti. Kot se mi zdi, je ta ideja lastna evropskim religijam. Nastala je s Platonovim in Aristotelovim demiurgom, ter Platonovo delitvijo sveta na svet idej in realni svet, ter s prevlado »racionalizma« nad drugimi teorijami o urejenosti sveta.
S prevlado krščanstva nad drugimi religijami nastane pojmovanje nesmrtne duše zapovedana dogma, ki jo ščiti krščanska cerkev, pri tem ji zvesto služi posvetna oblast, ki ima od strahu pred peklom velike koristi, saj ji to pomaga ohranjati obstoječo strukturo dobrin v družbi.
Smiselnost te trditve lahko primerjamo s trditvijo o zemlji kot središču vesolja, ki je v evropsko zavest zabetoniralo antropocentrizem, ki je človeku omogočil absolutno gospodovanje nad naravo, njegove škodljivosti pa smo se začeli zavedati šele v zadnjem času.

Če se sprašujemo, zakaj so filozofi tako vztrajno in neuspešno dokazovali obstoj boga, nam odgovor na to vprašanje pokaže primer Spinoze.
Odvrnil se je od židovske cerkve, ni se priključil nobeni verski skupnosti, za Sveto pismo je napisal, da je bilo napisano zato, da bi ga sprejeli takratni poglavarji plemen v Palestini, zaradi želje po neodvisnosti je zavrnil denarno pomočin ponudbo za predavanje na univerzi. Zaradi tega je doživel papeževo prekletstvo, bil izgnan iz Amsterdama preživljati se je moral z brušenjem leč, kar je najbrž tudi povzročilo prezgodnjo smrt, ter Leibnizevo izjavo, da so z njim ravnali kot s »crknjenim psom«.

Tako lahko nadaljujem z Leibnizem, ki je v zgodovini tudi poznan kot »crknjen pes«, splošno poznan po sporu z Newtonom okoli odkritja integralnega računa. V filozofiji je znan po svojem pojmovanju sveta, ki je strukturiran sistem monad, ki v mnogočem spominja na predsokratske atomiste. Če zanje velja, da so Parmenidovo bit razdelili na neskončno majhne delce, lahko isto rečemo za Leibniza. Če je za Parmenidovo (eleatsko) bit značilna negibnost, je za njegove monade značilna aktivnost in samodejavnost. Najnižje monade predstavlja materija, najvišjo pa bog. Boga z materijo poveže na ta način, da je bog, kot stvaritelj, že ob njihovem ustvarjenju določil njihovo dejavnost vnaprej (predestinacija). Če odmislimo predestinacijo, lahko rečemo, da je Leibniz s tem ko je določil monade kot aktivne in samogibljive, na nek način obudil predsokratsko idejo o materiji, ki ima ali voljo, ali silo, skratka v svet, v katerem deluje človek, spet vrnil voljo, silo ipd.
Leibniz je zadnji del svojega življenja že preživel, v obdobju, ki ga imenujemo Razsvetljenstvo, vendar on sam vanj še ni uvrščen. Zdi se mi, da razsvetljenstvo z vidika zgodovine filozofije ni toliko pomembno, kot je pomembno za oblikovanje sodobne družbe, saj se je v tem času oblikoval cel kup idej, ki so bile pred njim skoraj nepredstavljive, npr.: ljudstvo kot nosilec suverenosti, zahteva po delitvi oblasti, človekove pravice ipd. Te zahteve sodijo bolj na področje politologije ali socialne filozofije.

V zaključek razsvetljenstva spada Immanuel Kant, pravzaprav zaključi celoten tok filozofije, ki se pojavi v renesansi in skuša svet razložiti izključno s pomočjo razuma. Če skuša Descartes s pomočjo razuma dokazati tudi obstoj boga in duše, se Kant temu odreče, saj brani stališče, da se človekovo mišljenje lahko ukvarja samo s predmetno realnostjo, o kateri dobi podatke s pomočjo čutil. Če se ukvarja z vprašanji, ki to realnost presegajo, se začne zapletati v nerešljiva protislovja. S tem Kant zavrne tudi kakršnokoli možnost povezovanja filozofije in teologije, kar je kot samoumevno imel že Aristotel.
S tem ko vse, kar presega predmetnost, označi kot človekovemu mišljenju nedosegljivo, sproži dva procesa.
S tem ko trdi, da je vse izven predmetne dejanskosti filozofiji nedostopno res loči filozofijo in teologijo, toda hkrati tudi trdi, da je predmet metafizike mišljenju nedostopen, izloči le-to iz filozofije in prepusti vse področje, ki presega realno danost teologiji in cerkvi kot njeni praktični organiziranosti in organizaciji.
Na drugi strani se povezava med naravoslovjem in filozofijo pretrgata. Področje naravoslovja si začnejo prisvajati najprej posamezne temeljne naravoslovne znanosti kot so fizika, kemija, biologija ipd. in kasneje še iz njih izhajajoče tehnike za posamezna področja npr. strojništvo, elektrotehnika ipd.
Oblikujejo se tudi tako imenovane družboslovne znanosti, ki se začnejo ukvarjati s posameznimi področji človeka kot posameznika in tudi družbe, npr. ekonomija, sociologija, psihologija, pedagogika ipd., vedno manj pa je jasna slika človeka in družbe kot celote.

Za zadnjega metafizika štejem Georga Wilhelma Friedricha Hegla.Še posebej pomembno se mi zdi pri njem njegovo pojmovanje odnosa med subjektom in objektom, kot ga izrazi v Fenomenologiji duha, delu, kjer govori o odnosu med gospodarjem in hlapcem. Ne govori o tem odnosu, kot o nekem aktivnem subjektu in pasivnem objektu temveč o medsebojnem odnosu dveh subjektov, ki predstavljata boj na življenje in smrt, s tem, da smrt ni mišljena dobesedno, temveč izguba, subjektove subjektivnosti, kar pomeni njegovo opredmetenost, spremembo v objekt in s tem smrt njegove človeškosti, smrt nečesa, kar je udeleženo tako na naravi, kot na duhu. Subjekt, ki ta boj izgubi, ne more dojemati sveta, kot živega, temveč se mu svet ponaravi, opredmeti, svet okoli njega ni več živ, temveč ponaravljen, živi v svetu, kjer je duh odsoten in človek razčlovečen. Glede na to, da Hegel pri analizi odnosov med subjektom in objektom ne govori o odnosih med ljudmi, ter da mu tudi narava predstavlja zgolj negacijo ideje, se pravi neko razvojno stopnjo, si lahko Hegla zamišljam kot tistega, ki je obudil predsokratsko idejo o živi naravi, ter človeka, kot enega od bitij v njej. Zaradi tega, Hegla ne štejem za zadnjega metafizika, temveč za filozofa, ki je povrnil k življenju metafiziko, vendar žal nihče od njegovih naslednikov ni nadaljeval s tem, kar je on začel.
Med najbolj znane Heglove naslednike sodi nedvomno Karl Marx,za katerega sem se večkrat spraševal, v čem je razlika med njim in Heglom, razen tega, da je Marx Heglovo idejo zamenjal z emancipacijo podrejenega in izkoriščevanega razreda, ter nastanek komunizma s samorealizacijo ideje.
Pri tej zamenjavi Marx ignorira zgodovinska dejstva, ki nam kažejo, da se tako sužnji, kot tlačani niso osvobodili, da niso bili subjekt družbenih sprememb, ter da so spremembe družbe izpeljale druge družbene skupine. Najštevilčnejše družbene skupine so v vsej zgodovini ostale še naprej izkoriščane, večina družbenega bogastva je še naprej ostajala v rokah peščice, spremenil se je samo način izkoriščanja.
Njegova trditev, da je samo obrnil Hegla, ki da je stal na glavi in ga postavil na noge, se je po dogodkih v 19. in 20. stoletju pokazala kot za lase privlečena ideja, ki je služila temu, da se oblikuje nek zaokrožen, zaprt in konsistenten filozofski sistem. Po vsej verjetnosti je tudi on, tako kot prvi kristjani, pričakoval, da je odrešitev sveta tik pred durmi, ter da jo bo dočakal. Razlika je samo v tem, da so prvi kristjani pričakovali prihod odrešenika in vstop v nebesa, Marx pa novo strukturo delitve dobrin.

Kot sem že omenil, se v 19. stoletju znanosti ločijo od filozofije in se začnejo zelo hitro razvijati, toda žal brez povezave s filozofijo. Zanimivo je, da sodobna fizika prihaja do spoznanj, ki močno spominjajo na trditve predsokratskih filozofov. Pokazalo se je, da se podatomski delci gibljejo kot da bi imeli zavest, da raziskovalec na tak način vpliva na opazovan proces, da nikoli ne pride do enakih rezultatov.Tudi na področju poznavanja samega človeškega telesa znanost odkriva dejstva, ki so se nam včasih zdela povsem nepredstavljiva, žal se te stvari dogajajo bolj ali manj brez sodelovanja filozofije in metafizike. Ravno filozofija, kot težnja po odkritju novega, osvobojena prevlade razuma, kot edinega primernega instrumenta za raziskovanje realnosti, ter predsodkov, ki iz tega izhajajo, bi gotovo veliko pripomogla k hitrejšemu odkrivanju novih in do sedaj nepredstavljivihspoznanj.